OSEBNA IZKAZNICA
Evrazijski bober je drugi največji glodavec na svetu. Poleg dletastih sekalcev – glodačev, s katerimi učinkovito obdeluje les in lubje, je zanj značilen sploščen rep, pokrit z luskami. Čokato telo pokriva gost, najpogosteje rjav kožuh. Kljub kratkim uhljem izjemno dobro sliši; precej slabo vidi, vendar odlično voha in se z vohom tudi sporazumeva. V vodi je spreten plavalec in potapljač. Na kopnem sicer hodi po vseh štirih, na kratke razdalje pa včasih tudi po zadnjih tacah, medtem ko v prednjih nosi vejevje ali blato za gradnjo.
Bober je izključen rastlinojed, ki si hrano večinoma išče v 20-metrskem obvodnem pasu. Hrani se s skorjo, listi in poganjki različnih lesnatih rastlin (vrbe, topoli, jelše …) pa tudi z zelišči in vodnimi rastlinami. Podira lahko velika drevesa s premerom več kot 1 m, vendar raje izbira manjša, saj tako lažje doseže drobne vejice z listi. Ob pomanjkanju obrežne vegetacije zaide tudi na polja, travnike in v sadovnjake.
Telesna dolžina brez repa: 80 do 100 cm
Telesna masa: 23 do 35 kg
Rep: dolžina 30 do 34 cm, širina do 16 cm
Plavalna kožica: samo na zadnjih tacah
Gostota kožuha: 12 000 – 23 000 dlak/cm2
Sistematika:
- razred sesalci (Mammalia)
- red glodavci (Rodentia)
- družina bobri (Castoridae)
- rod in vrsta: evrazijski bober (Castor fiber)
Ekosistemski inženir
Bober je največji evropski glodavec, ki poseljuje vse vrste celinskih voda. Je ekosistemski inženir, ki lahko s svojimi gradbenimi mojstrovinami, kot so načrtno podiranje drevja ter gradnja bobrišč in jezov, bistveno spremeni in obogati vodne ekosisteme.
Bober je pomemben tudi za človeka, saj nam s svojimi dejavnostmi pomaga pri blaženju podnebnih sprememb. Bober namreč z gradnjo jezov in kopanjem stranskih vodnih kanalov ustvarja in vzdržuje mokrišča, stranske rečne rokave in predele z različnimi hitrostmi vodnega toka. S tem prispeva k blaženju poplav in suš, zmanjševanju količine toplogrednih plinov ter čistejši površinski in podzemni vodi. Bober brezplačno opravlja številne storitve, za katere bi morali sicer najeti vodarje in gradbenike ter jih tudi pošteno plačati!
Bobrovi posegi zagotavljajo ugodne življenjske razmere za številne vrste organizmov ter povečujejo biodiverziteto vodnih in obvodnih ekosistemov. Večja raznolikost vodnega prostora, ki jo ustvarja bober, je izjemnega pomena tudi zato, ker so naravno pestrejši vodni ekosistemi bolj odporni na podnebne spremembe in na škodljive vplive iz okolice (na primer onesnaženje). Zato je bober ključna vrsta celinskih voda.
Hiter potok ali reka se nad bobrovim jezom razlije v naravno jezero s pestrejšim življenjem. Ob prisotnosti bobra se poleg vrst tekočih voda pojavijo tudi vrste, ki jim ustreza počasnejši tok, na primer nekatere vrste dvoživk, ptic, žuželk, rib in vodnih rastlin. Globlja voda za bobrovimi jezovi je pomembno zatočišče za ribe (in druge vodne živali) v primeru suš in pozimi. Širjenje mokrišč zaradi bobrovih posegov (kot so npr. dvig in preusmerjanje vode, kopanje stranskih kanalov) ugodno vpliva na rast in biodiverziteto rastlinskih in živalskih vrst. Podrta drevesa so vir hrane za srnjad in jelenjad, zapuščene bobrove jezove in brloge pa kot zatočišča uporabljajo tudi druge živali.
Bober se počuti najbolj varnega v vodi, ki je dovolj globoka, da se lahko vanjo povsem potopi (najmanj 80 cm globine) in skrije pred plenilci. Jezove gradi, da upočasni vodni tok ali poveča globino vode. Včasih izkoplje tudi stranske kanale, ki mu omogočajo varnejši dostop do hrane in gradbenega materiala. Bober se hrani izključno z rastlinjem.
Res je, da višja gladina vode za bobrovim jezom lahko povzroči občasno poplavljanje bližnjih zemljišč, zaradi česar se ljudje kdaj tudi jezimo. Toda bober z dvigovanjem vodne gladine in kopanjem stranskih vodnih kanalov tudi ustvarja in vzdržuje mokrišča, ki so za nas izjemnega pomena!
Mokrišča so med svetovno najpomembnejšimi in istočasno najbolj ogroženimi ekosistemi. Od leta 1970 smo izgubili že 35 % mokrišč, od leta 1700 pa skoraj 90 %. Z mokrišči izgubljamo tudi številne ekosistemske storitve, ki so ključne za dobrobit ljudi in narave. Mokrišča namreč:
- Zadržujejo vodo, kar je izjemnega pomena prav sedaj, ko so suše vse dolgotrajnejše, odtekanje vode s travnikov in polj pa je hitrejše.
- Nas ščitijo pred poplavami. Ko se voda iz struge razlije na mokrišča, na poplavne travnike in gozdove, je poplavni val po toku navzdol manjši. Zaradi sposobnosti zadrževanja večjih količin vode omogočajo tudi počasnejše in enakomernejše odtekanje vode in s tem ublažijo moč poplav.
- Prispevajo k čistejši površinski in podzemni vodi; delujejo kot naravni filter in prečiščujejo vodo. Rastline mokrišč in mikroorganizmi vsrkajo in s pomočjo bioloških procesov predelajo škodljive snovi kot so pesticidi, gnojila in težke kovine.
- So zaloga vode, iz katere se lahko napaja podtalnica.
- Uravnavajo lokalno mikroklimo.
- Prispevajo k zmanjševanju količine toplogrednih plinov; so ponor ogljika ter porabljajo dušik in ogljikov dioksid (v mokriščih so ugodni pogoji za rast rastlin). Mokrišča so v biološkem smislu eden najbolj produktivnih ekosistemov na zemlji, primerljivi z deževnimi gozdovi in koralnimi grebeni!
- So ključnega pomena za biodiverziteto: kar 40% svetovnih živalskih in rastlinskih vrst živi ali se razmnožuje v mokriščih!
Sedaj pa je poteza na naši strani – bomo bobru dopustili ustvarjanje mokrišč?
Ker smo ljudje že pozabili živeti z bobrom, nam njegove dejavnosti v naravi včasih parajo živce, saj se nam zdi, da bober s tem »krade« naša zemljišča in zmanjšuje uporabne površine. Ljudje smo vodotoke skozi stoletja omejevali v toge, ozke in ravne struge, da smo si izborili kar največ prostora. In še danes, kljub Zakonu o vodah, ki v 14. členu določa, da je ob potokih potrebno pustiti 5 m, ob rekah pa 15-40 m priobalni pas, v praksi ljudje svoje obdelovalne površine in hiše najraje razširimo prav do roba brežine.
S tem pa smo sami sebi v resnici naredili medvedjo uslugo. Poplavno varnost bomo namreč povečali le, če bomo dali vodi dovolj prostora! Sonaravno razširjene struge s stranskimi rokavi, prodišči, meandri in obrežno vegetacijo so ugodne tudi za samočistilno sposobnost površinskih in podzemnih voda.
Bober nam torej zastonj nudi številne inženirske usluge, za svoje posege pa uporablja povsem naravne materiale, brez dragih, škodljivih in ne zmeraj učinkovitih umetnih regulacij in betoniranj.
Eden od ciljev evropske Vodne direktive in slovenskega Zakona o vodah je doseganje dobrega stanja voda. Smernice Evropskega zelenega dogovora v okviru Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 nam narekujejo povrnitev kar 25.000 km evropskih rek v naravno stanje. Pri doseganju vseh teh ciljev nam lahko pomagajo tudi bobri – če jim bomo to dopustili.
Izgubljena in spet najdena vrsta
Zgodovina evrazijskega bobra (Castor fiber) je poučen primer nepremišljenega človekovega ravnanja z živalskimi vrstami. Človek ga je stoletja brez milosti lovil zaradi kožuha, mesa in bobrovine. Na začetku dvajsetega stoletja je bil bober, nekoč široko razširjen po vsej evrazijski celini, na robu izumrtja.
Reke in njihova obrežja so se uklonila potrebam kmetijstva in industrije; postajale so kanali brez obrežne zarasti, vse bolj neprijazne vsakršnemu življenju. Z izginjanjem iz narave pa se je bober izgubljal tudi iz zavesti ljudi. Postal je ogrožena in pozabljena vrsta.
Bober se je v zadnjih desetletjih vrnil. Leta 1996 so ga ponovno naselili na Hrvaškem, od koder se je razširil tudi k nam. Prvič po izumrtju so bobre v Sloveniji opazili leta 1998 na sotočju Radulje in Krke. Danes bobri pri nas poseljujejo porečje Mure, Drave in Save. Populacije bobrov v Sloveniji, pa tudi marsikje drugje po Evropi in Aziji, so si v zadnjem stoletju opomogle in se sedaj razširjajo brez človekove pomoči.
S svojimi gradbenimi sposobnostmi je bober kos tudi zelo osiromašenemu in tehnično spremenjenemu vodnemu okolju, ki ga spretno prilagaja svojim ekološkim potrebam. Tako nam kaže pot do sonaravno obnovljenih vodnih ekosistemov.
