Nedeljsko popoldne na Goričkem ali saga o Lutri, bobru in ministru
Prelep pomladni dan na Goričkem, jasen in topel. Suša, da se ruša kar praši in so potoki skoraj presahnili. Zadnja marčevska nedelja je tudi zadnji čas, da v okolici Vidrinega informacijskega centra AQUALUTRA, ki smo ga skupaj z občino Gornji Petrovci zgradili v našem prvem LIFE projektu, opravimo pomladna dela. To počnemo sami, prostovoljno v prostem času, ob vikendih. In ob »covidih«, ko je center za javnost zaprt. Občasno priskočijo na pomoč prijatelji, včasih celo družine sodelavk. S kolegom, mladim agronomom, ki je malo vrtnar in malo tenorist, v obeh primerih pa naš prostovoljec, obrezujeva mlade jablane, ki smo jih pred nekaj leti zasadili na travniku pred centrom. Sadiva šipkove grme in se boriva z robidovjem, ki nenehoma sili na travnato zelenico… Kako prav bi nam prišel par veščih rok, ki hitro in poznavalsko postorijo vsa vrtnarska dela, razmišljam. Poleg tega potrebujemo nekoga kmetijske stroke, ki se bo lahko pogovarjal z lastniki zemljišč ob vodah tam, kjer vse bolj gospodari bober, jim razložil, kakšne vplive lahko pričakujemo od te zavarovane vrste, ki se je vrnila po dveh stoletjih, in kako te vplive razumeti pa tudi izrabiti v kontekstu vse večjih podnebnih sprememb… Da bomo bolje sobivali z bobrom.
Pa si lahko privoščimo dodatno pomoč, zaposlimo še nekoga? Mu bomo lahko zagotovili spodobno plačo in terensko opremo? Tako smo načrtovali, ko smo pred skoraj tremi leti prijavili projekt LIFE BEAVER na razpis Evropske komisije. Saj smo na Inštitutu LUTRA zaposlili že več kot deset biologov, večina je bila pred tem brez službe. In nikogar še nismo odpustili… Toda načrti niso več v naših rokah. Vse kaže, da se na naše resorno ministrstvo (za okolje in prostor), s katerim smo desetletja dobro sodelovali, ne moremo več zanesti. Projekt je podprlo z izjavo podpore in obljubilo 20 % finančni prispevek, zdaj, ko je projekt v teku že drugo leto, pa nam ga minister odreka. »Če sem oblubu, še nejsm dal!«, je rekel Ribničan. Toda minister ni Ribničan, temveč Brežičan, in bi moral besedo (pardon, podpis) držati. Dvajset odstotkov skoraj milijonskega projekta je 124.000 € – in to je za nevladno organizacijo s petimi zaposlenimi veliko denarja. Obvezali smo se, da bomo sami vložili v projekt še višji znesek, toda dvojnega ne zmoremo. Poleg tega je potrebno zagotoviti še del za partnerja, Gozdarski inštitut Slovenije; tudi ta bo ostal brez sredstev, če ministrovega podpisa ne bo, njegov vložek v projekt pa je večji od tistega, ki ga bo iz projekta dobil. Poleg tega so ravno strokovne naloge kolegov z GIS-a v projektu, to so modeliranje in projekcije širjenja bobrove populacije ter vrednotenje ekosistemskih storitev, ki jih zagotavljajo mokrišča, najbolj zanimivi rezultati za MOP, ki menda pripravlja upravljavski načrt za bobrovo populacijo. Zakaj torej ni podpisa, se sprašujem, saj je pogodba o sofinanciranju vendar usklajena z vsemi oddelki na MOP-u … in iztožljiva, so ugotovili pravniki.
Je mogoče, da je v ozadju naše zavzemanje za ohranjanje za prosto tekočih rek, predvsem za našo največjo – Savo? Naše raziskave, raziskave kolegov in tujih strokovnjakov potrjujejo, da je gradnja novih hidroelektrarn ob današnjem znanju o ekologiji celinskih vodnih ekosistemov nesprejemljiva tako z okoljskega kot družbenega vidika. Hidroelektrarniški jezovi reko nepovratno spremenijo v verigo neprehodnih jezov in ji odvzamejo njene značilnosti tekočega vodnega ekosistema z značilno sestavo flore in favne. S tem pa svoj življenjski prostor za zmeraj izgubijo številne vrste živali, največ je seveda rib. Jezovi ogrozijo tudi vire pitne vode za ljudi in živali, bistveno spremenijo podobo krajine in poslabšajo kakovost življenja ob reki. Nedvomno imajo hidroelektrarne veliko večji ogljični odtis, kot ga prikazujejo investitorji, in še večji biodiverzitetni odtis, zato pridobivanje električne energije iz rečnih hidroelektrarn ne opravičuje njihovega škodljivega vpliva na naravo in okolje. Tako je presodilo tudi Upravno sodišče in zavrnilo prevlado javnega interesa energetike nad javnim interesom ohranjanja narave v primeru HE Mokrice. Ministrstvo, odgovorno za naravo in okolje, bi moralo presoditi enako. Pa ni. Zato smo tu mi, zagovorniki narave.
Čeprav neradi, se skupaj s CNVOS lotimo tožbe, a najprej poskusimo z mediacijo. Državno odvetništvo jo zavrne, češ da zaradi možnosti dvojnega financiranja (česa le?) podpis pogodbe o sofinanciranju LIFE projekta ni mogoč. Pa še, da smo s prijavo na poziv MOP pridobili le možnost sofinanciranja, kar sploh ne drži. In dodajo, da se bobri nepredvideno širijo in zato mora MOP ukrepati… Seveda mora, toda ne tako, da ne podpiše sofinanciranja projektu, ki predvideva informacijsko in komunikacijsko podporo nalogam, ki so v pristojnosti ministrstva. – Kje pa je bilo ministrstvo doslej? Saj so bobri pri nas že dvajset let in ves čas osvajajo nove reke in potoke! Ravno zato je potreben naš komunikacijski projekt, ki bo poskušal z »mediacijo« pripraviti bobrom lepši sprejem in osvetliti dobre strani njihovega vpliva v vodnih ekosistemih. Če ni že prepozno …
Žalostno je, da mora nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja in ohranjanja narave, kar je z dvema odločbama priznalo isto ministrstvo, ki zdaj odklanja sofinanciranje projekta, po sodnih poteh iskati pravico in se ukvarjati s pravdami, namesto da bi delala na svojem strokovnem področju, kar dobro zna. A v nevladnih organizacijah smo vajeni vzponov in padcev, vajeni smo tudi neprespanih noči z litri kave, kadar je naslednjega dne potrebno oddati projekt, pa tudi nestrpnih pričakovanj izidov javnih razpisov. Nam bo uspelo s prijavo? Bomo lahko naredili za naravo tisto, kar vemo, da je dobro in kar bi z vsemi močmi radi naredili? Uspelo nam je več kot dvajsetkrat, med drugim s štirimi projekti programa LIFE. V Slovenijo smo pripeljali več kot tri milijone evrov evropskega denarja, pri tem pa sami s trdim in brezkompromisnim delom prispevali čez 800.000 € svojih sredstev, ustvarili delovna mesta za brezposelne biologe (in pri tem državi plačali vse prispevke in davke), rezultati pa so še vedno tu. Veselje ob prijaznem pismu s pečatom Evropske komisije, ki se začenja »It’s my pleasure to inform you ….« in končuje s podpisom »Angelo Salsi«, je bilo vsakič nepopisno. Preživetje organizacije za naslednjih nekaj let je bilo zagotovljeno. Vedno so se na Ministrstvu za okolje skupaj z nami in z drugimi uspešnimi prijavitelji veselili uspeha projekta na evropskem razpisu LIFE, saj je ministrstvo za dvajsetodstotni prispevek dobilo stoodstotne rezultate, opravljeno pa je bilo zahtevno delo, ki si ga brez evropskega denarja sploh ne bi mogli zamisliti. – Zakaj je zdaj drugače?
V nedeljsko sončno popoldne zazvoni telefon. Kolegi iz nevladnih organizacij podpirajo naša prizadevanja in nam želijo javno, na tiskovni konferenci, izraziti podporo. Presenečeni smo, a izjemno veseli podpore. Naš primer vidijo kot poskus zatiranja nevladne scene na področju varstva okolja in ohranjanja narave. In se sprašujejo: Kdo bo naslednji? Sama doslej nisem pomislila, da bi odtegnitev obljubljenih sredstev lahko pomenila konec našega neprofitnega zavoda. Preživeli smo že marsikaj, toda KONEC po 24 letih neprekinjenega dela…?
Telefon zvoni tudi naslednji dan, ves ponedeljek. Mediji, tudi nacionalni, želijo izvedeti resnico o Lutri, o ministru in bobrih. Resnica je ena, toda resnica ima tisoč obrazov. Vsak vidi drugačnega in samo enega – svojega. Zato želijo tudi resnico, ki jo vidi MOP. Popoldne se ta resnica pojavi na spletnem portalu ministrstva. In dokazuje, kako zelo Ministrstvo za okolje in prostor potrebuje komunikacijski projekt. Kajti to, kar prebiramo v njihovem sporočilu, ni ne resnica in ne komunikacija … Je nedoločena mešanica projekta LIFE BEAVER, nacionalne naloge, ki naj bi ugotovila razširjenost vidre in bobra v Sloveniji, in osnutkov upravljavskega načrta za populacijo bobra, kar naj bi pripravljalo ministrstvo samo. To so trije popolnoma različni projekti, različne naloge, ki jih je s pametjo in poznavanjem problematike (ter komunikacijskih veščin) mogoče odlično uskladiti in pridobiti dobre rezultate. Toda za ministrstvo, odgovorno za naravo in okolje, je bober še vedno »škodljivec«, ki ga je treba držati na kratko, prednost imajo ljudje in njihovo premoženje (beri: moje premoženje), pa čeprav je to premoženje naravno okolje živalske vrste, ki ima domovinsko pravico tudi pri nas. In spet smo pri še kako potrebnem komunikacijskem projektu, katerega deležnik je hočeš-nočeš tudi samo ministrstvo…
Mladi vrtnarski agronom na lestvi presoja, katero vejo bo odrezal, kaj privezal in pustil za prihodnost, da bo jablana rodila… Kakšna bo naša prihodnost? Nas res projekt, ki smo se ga tako razveselili, lahko pokoplje? Če ne bomo mogli zagotoviti dvajsetih odstotkov denarja, ne bomo mogli izpeljati projekta. Ne bomo mogli zaposliti kmetijskega inženirja. Tudi pet deklet, ki z veseljem in predano delajo na našem inštitutu, bo ostalo brez službe. In narava brez naše podpore. Kaj bo z Vidrinim informacijskim centrom na Goričkem, če Inštitut LUTRA zapre svoja vrata? Vrniti bomo morali tudi sredstva Evropske komisije, ki smo jih za projekt LIFE BOBER že porabili! Kdo bo povrnil sredstva partnerjem, tudi hrvaškim, saj so v letu in pol, kolikor že teče projekt, naredili marsikaj – in porabili denar? In ne nazadnje, kdo bo odplačal bančno posojilo, ki smo ga morali najeti in zanj zastaviti domačo hišo? Saj je denar potrebno najprej porabiti, šele po potrjenem poročilu ga Evropska komisija povrne. Na številna vprašanja ne vem odgovorov, na številna jih sploh nočem vedeti, nočem pomisliti… Scenarij brez podpisa je preveč črn.
Ampak upanje umre zadnje. Sploh pri nevladnih organizacijah, kjer se dela s srcem, z veseljem in predanostjo. Zagotovo se bo našla rešitev, še vedno se je. Jablana je res izgubila nekaj vej, toda druge bodo zato obilneje rodile.
Marjana Hönigsfeld Adamič, ustanoviteljica Inštituta LUTRA
